Varno in lepo zavito

Pred par dnevi sva se navkljub vremenu, ki je bilo bližje pozni jeseni kot začetku poletja, odpravila na koncert Acquaragia Drom. Plakati, in priznam pogledal sem na Internet, so obljubljali doživetje romske glasbe v prijetnem zavetju Carpacciovega trga zgodovinskega Koprskega mestnega jedra.

Prvo presenečenje naju je čakalo že pred trgom. Poleg starega skladišča solin, ki služi kot precej velik kamnit prireditveni šotor, sta bila parkirana en velik televizijski kamion in en manjši radijski. Sam trg je prej spominjal na gledališki prostor kot na koncertni prostor. Nekdo je namreč pred oder postavil večjo količino stolic, ki so jih zasedali predvidevam starejši občani, ki jim dobro uro stanja na nogah predstavlja težavo. Kakorkoli že okoli teh stolic so bili potem nameščeni odri za kamere, osvetlitev in bog si ga vedi kaj še. Vse skupaj je precej malo spominjalo na sproščen poletni koncert. Večina nas je med koncertom opazovala ali bo teleskopska kamera uspela porušiti kipec na vrhu stebra, ali ne in kot je na koncu povedal, se je z isto mislijo ukvarjal tudi bend.

Sama glasba je bila precej sterilna in navkljub trudu glasbenikov ni uspela ustvariti tiste energije, ki je značilna za cigansko glasbo. Tisti, ki so kdaj poslušali v živo ali še bolje na ulici kakšen ciganski bend iz balkanskega polotok ve o čemu govorim. No kakorkoli po zaključku so ljudje veselo zaploskali izvajalcem in se počasi odpravili domov.

No in tako sem se na zmernem mrazu sredi koncerta spomnil članka v Mladini v katerem je bil predstavljen raziskovalec ciganske glasbe. Od vsega članka mi je ostalo v spominu le to, da cigani nimajo svojih izvornih pesmi, ampak preprosto vzamejo kar je pač všeč ljudem in spremenijo na svojstven način. Skratka "recikirajo" nekaj kar je naša kultura odvrgla. Predvidevam, da so iz "recikliranja" naredili način življenja vsaj sodeč po splošnem mišljenju ljudi. Večina cigane opisuje kot berače, ki jih po navadi vidiš po raznih odlagališčih kosovnih odpadkov.

Ob tem sem se spomnil še enega dogodka, ki je prav tako vključeval radio, televizijo in večjo količino ljudi. Šlo je za dogajanje okoli družine Strojan in njihovih sosedov. Tam je bilo precej malo glasbe zato pa toliko več policajev. Tudi Strojanovi se kot večina ciganov ukvarja z "reciklažo" čeprav predvidevam ne glasbeno. Ti dogodki so pokazali precej drugačno sliko prijaznih in marljivih Slovencev. Zgodba se je zaključila nekako tako, da so morali Strojanove pač odmakniti pred preveč prijaznimi sosedi.

Vprašanje, ki se postavlja samo po sebi, zakaj so Romi obravnavani kot kulturna dobrina, ki jo je potrebno tako rekoč razstaviti v muzeju in zakaj so cigani obravnavani kot nekaj kar bi najraje izbrisali iz naše prisotnosti. Edino razlago, ki mi je prišla na misel je ta, da je drugačnost sprejemljiva samo preko strogo nadzorovanega doživetja. Slednje nam zagotavlja, da drugačnost doživimo približno tako kot nevarne živali v živalskem vrtu. Nekaj takega kot Disneyland ali Gardaland, kjer lahko sicer doživimo marsikaj ampak vedno pod budnim nadzorom očem nevidnim ampak vseprisotnim nadzornikom, ki skrbijo da se nam nič ne zgodi.

Če pustimo ob strani vprašanje ali živimo v matrici ali ne me bolj skrbi ali lahko resnično drugačnost sprejmemo le, če je nenevarna, neškodljiva in lepo zapakirana?

Jutri je bližje kot naslednje leto

Včeraj sem bil v Manziolijevi palači na predstavitvi zbornika "5 minut demokracije", ki ga je izdala liberalna akademija. Kot se za take predstavitve spodobi je ta potekla po pričakovanjih in brez nepotrebnih zapletov. Na koncu pa si še zbornik si dobil zastonj.

Navadno pa so razprave, ki se razvijejo ob obrobju takih dogodkov precej bolj zabavne, saj so za razliko od same predstavitve manj predvidljive. Tako smo potem ob kozarcu malvazije Folo bianco družine Zaro prišli do ugotavljanja ali je v sedanjem stanju politike sploh možno zagotoviti dolgotrajen razvoj družbe. Ob tem je Miran razvil tezo zakaj v Slovenski politiki ne moreš biti hkrati pameten in uspešen. Oziroma po mojem spominu je šlo njegovo razmišljanje nekako takole, če razmišljaš dolgoročno ne moreš biti všečen volivcem, če pa ugajaš volivcem ne moreš izpeljati zadev, ki bi lahko tudi na dolgi rok zagotovile uspešnost. Ni kaj zanimiva dilema.

Vsekakor v družbi kjer je postala takojšnja zadovoljitev potreb nekaj samoumevnega je razglabljanje o prihodnosti bolj podobno filozofskemu samozadovoljevanju kot pa resničnemu spoznanju širše družbe o tveganjih, ki jih tako početje prinaša. Sicer pa je večina razmišljanja povprečnega volivca skrita ljudskem reku "bolje vrabec v roku kot golob na strehi." Ali drugače povedano po "instant" hrani, "on-line" banki pride tudi "predpakirana" politika, ki je predpripravljena za uporabo in primerno ljubko zapakirana. Zakaj le bi ljudje trudili z neprijetnimi problemi kot so trajnostni razvoj, ekologija in podobno.

Roko na srce nekaj uspeha imajo nekatera naravovarstvena gibanja ampak ta je omejen na zaščito raznih ogroženih ljubkih živali v zakotnih krajih našega planeta. Že samo misel, da bi se odrekli avtomobilu ali klimatski napravi je za večino prebivalcev podobna neke vrste nočni mori v kateri je preživetje komaj mogoče. Retorično vprašanje v stilu Al Gora je koliko CO2 je bilo spuščeno v zrak za objavitev pričujočega umtvora.

Torej kaj preostane tistemu, ki želi graditi dogoročno politiko? Dokaj malo. Svoj dolgoročni program lahko skrije v volivcem všečen program. S tem pa na nek način zavaja volivce in bo, če ne drugega imel moralnega mačak, da o skušnjavi zlorabe v lastne namene niti ne govorimo. Lahko pa predstavi svoj sicer dolgoročen a volilvcu nevšečen program in upa, da se bodo volilci odrekli takojšnji zadovolitvi v prid prihodnosti in seveda tvega, da ne bo izvoljen. Vsekakor se tej dilemi ne bomo mogli večno izmikati.

V najslabšem primeru bo ostal brez prihodnosti ampak bo imel vsaj kapico, majčko, sendvič in zastonj pivo. Kaj bi si lahko več želel na (poslovilni) zabavi?

Greyhamova apologija ali zakaj politika ni nekaj čemur se moramo odreči

Neizbežno dejstvo vsake demokratične države posebej, če je ravnokar končala predsedovati eni izmed najpomembnejših organizacij svetovnega reda, so volitve. Te predstavljajo temelj na kateremu se gradi svetla bodočnost tako države kot državljanov. Volitve državljanom, kot zvestim podanikom države omogočijo omogočijo da volijo in da so izvoljeni. Pravico biti izvoljen ima vsak ampak prav vsak neodvisno od njegove sposobnosti. In tu se začnejo težave.

Človek bi pričakoval, da bodo tako pomembno vlogo kot je vodenje države opravljali najbolj sposobni, pametni, pošteni in ne nazadnje najlepši predstavniki državljanov. Zgodovina nas uči, da temu na žalost ni tako. V samo izbiro predstavnikov je namreč vključena tako imenovana volilna kampanja, ki pa lahko precej popači resnico o določenem kandidatu. Temu se reče ustvarjanje javne podobe, ki se lahko do neke mere tudi razlikuje od zasebne podobe kandidata. Ustvarjanje všečne javne podobe je precej podobno reklami za razne izdelke. Namen reklame ali kot se ji uradno reče volilne kampanje je zagotavljanje informiranost volivca, da bi lahko izbral kandidata po svoji volji in meri.

Reklame pa poleg same predstavitve izdelka uporabljo tudi za dvig cene slednjemu. Namreč, če so ljudje pripravljeni plačevati 50€ za Nike superge katerih izdelava in dostava ne presega 5€ potem bo že nekaj na tem. Med drugim je tudi Suprega je blagovna znamka, ki smo jo vsaj Primorci v svinčenih časih komunizma uporabljali kot sinonim za športne copate. Seveda na veliko veselje tržaških trgovcev.

Največji uspeh volilne kampanje pa je, da so politiki uspeli volivce prepričati, da je politika nekaj umazanega in slabega. Sami pa so se postavili v vlogo herojev, saj se vdano žrtvujejo za volivce, ki brodijo po umazaniji in pokvarjenosti politike. V primeru, da volivci to sprejmejo in se hvaležno umaknejo ter prepustijo odločanje politikom slednji lahko po mili volji delajo tako rekoč kar si hočejo. Volivci so jim ob tem seveda še hvaležni.

Kar nas pripelje do razjasnitve zakaj so volitve ključnega pomena. Te namreč pridejo vsake štiri leta ter so tisti čas, ko volivci spet dobijo moč, da odločajo o usodi politikov. Zato je potrebno spet pognati volilni cirkus in si zagotoviti status požrtvovalnega borca za majhnega volivca še za štiri leta.

Do sedaj sem predvolilne akrobacije določenih politikov komentiral pod novicami. Letos si bom privoščil vsako toliko napisati kakšen blog. Upam, da se bomo tudi tokrat vsaj nasmejali.

P.S. Čeprav bi mi vloga spremljanja volitev iz oddaljenega balkona, kot znana gospoda iz Muppet Showa, bom letos bolj neposredno vpleten v samo dogajanje. še vedno pa ne toliko, da bi padel iz balkona na oder.

Turzem v Kopru

Nikoli nisem čisto razumel zakaj se 1. maj imenuje praznik dela saj je tako kot za vse ostale praznike nihče ne dela. Samo poimenovanje, če me spomin vara izvira iz dogodka, ki se je zgodil 4. maja 1886 v mestu Chicago. Policija naj bi na ta dan nasilno obračunala z protestniki zbranimi v podporo stavkajočim delavcem. Obračun se je končal precej krvavo saj je policija po tem, ko je nekdo iz množice protestnikov vrgel bombo mednje, začela streljati na protestnike. Nekateri sicer trdijo, da naj bi praznovanje 1. maja bilo še starejšega datuma. Na ta dan naj bi se namreč začelo poletje, vsaj tako naj bi to videli Kelti. Sicer pa se vedno najde nekdo, ki trdi, da itak vse izvira od Keltov ali kakšne še bolj skrivnostne in svetovnemu občestvu nepoznane mitologije.

Kakorkoli že, sodeč po temu, da je vse zaprto so bili protestniki uspešni. Prvi maj bi se moral tako imenovati praznik vsesplošne stavke. Samega pa me kot večino urbaniziranih prebivalcev 21. stoletja taka vsesplošna zapovedana stavka najde nepripravljenega, to je brez osnovnih sredstev za preživljanje. Že dolgo nazaj smo opustili vsesplošni lov na divjad in to zamenjali z mnogo manj nevarnimi "hiper marketi". V njih se namesto lova lahko mirne duše gremo nabiralništvo. Zmotno je namreč prepričanje, da gre za trgovanje saj se v njih ni možno pogajati o ceni. Za preživetje je potrebno seveda najti "hiper market" kjer delajo stavkokazi in upati, da v okolici ni protestnikov in policije.

Najenostavnejši način je seveda iskanje po Internetu. Slednje pa je vrnilo precej zabaven rezultat. Nisem namreč slišal, da bi najboljši sosed Mercator kupil Supernovo čeprav bi po podatkih na straneh Mestne občine Koper lahko to sklepal. Internet se je izkazal kot precej neučinkovit, tako da je bilo potrebno iskanju pristopiti na klasičen način kot v časih pred pojavitvijo svetovnega spleta. Tako sem vsaj v duhu nekdanjih velikih raziskovalec, odpravil na pot v iskanju "hiper marketa"

povezava

Janez Janša spet tik ob Borutu Pahorju - Finance.si

"Za tri odstotke, na šest odstotkov, je padla tudi Golobičeva LDS, precej več kot glas ali dva pa je izgubila tudi SLS."

To, da novinarji Gregorja Golobiča častijo bolj kot Britney Spears je jasno že najbolj pravovernim zagovornikom novinarske neodvisnosti. Z zgornjim zapisom pa je bil presežen še zadnji dvom.

Ob prebiranju "članka" ima bralec občutek, da je pisec šele kasneje sam ugotovil ali pa je bil na to opozorjen, da ni nikjer menil Golobiča. Videti je, da je hotel napako odpraviti ob tem pa se je uštel in ga pripisal napačni stranki. Vsekakor to pove nekaj o piščevem obvladovanju področju o katerem piše.

P.S. Za razliko od Golobiča je Britney precej bolje izgledala pred leti.

povezava

Dremelj se zamenja za 432.000 - Finance.si

"Ker upravi, niti članom NS, ni čisto jasno, kakšna prenova podjetja bi bila najprimernejša, zdaj pomoč iščejo drugje."

Upravo, ki ne ve kaj bi, je nastavil nadzorni svet, ki ne ve kaj bi, ki ga je nastavila vlada, ki ne ve kaj bi. Ma kaj ni Telekom nacionalni šampion s katerim bomo sebi in svetu dokzali, da smo Slovenci sposobni ustvariti mednarodno priznano in uspešno podjetje. Nekaj takega kot je Deutsche Telekom. Ampak za to moraš precej dobro vedeti kaj bi.

povezava

Tomaž Simonič: Pa naj mi kdo dokaže - Finance.si

"Poziv za frekvenco UMTS je bil skladno z zakonom objavljen decembra lani v Uradnem listu."

No sedaj je jasno, da je moj načrt, da med poletnimi dopusti pridobim licenco UMTS, padel v vodo. Vsekako pa je zanimivo, da ni bilo zanimanja za licenco.

povezava